Epruveta.
Rodil se je neverjetno lep dojenček. Ime sem mu dala ADAM.
Pa ni tako enostavno, kot se sliši. Ko prideš v porodnišnico, je prvo vprašanje, ki ti ga postavijo, ime in priimek partnerja. In tu se začne cela zgodba. Najprej ga moraš najt in igrat, da je tvoj partner. Pa saj na nek način je res, če je pripravljen sprejeti riziko, da bo postal oče v "neobičajnem" razmerju. In zakaj vse to počneš. Ker tako zahteva država. Ja, imeli smo referendum. Da ga ne komentiram. Ne bi rada govorila o tem, koliko staršev ostane skupaj tekom otrokovega odraščanja in o kvaliteti odnosov. Slovenija je država v EU, katerega prebivalstvo se najhitreje stara. Ja, tudi zato, ker se življenska doba prebivastva podaljšuje. Ampak določenih otrok, ki bi starejše na nek način živeli, teh pa nočemo. Smešno, kajne. Kako oskogledna je država, politika skrbi za tiste, ki se z njo ukvarjajo. Prežvečen stavek. Samo še nekaj bi omenila na tem mestu, če smo že v EU Poročila o socialnem statusu umetnikov, ki ga je za Evropski parlament pripravila Claire Gibault, članica Evropskega parlamenta in ki med drugim tudi pravi, da večina težav, s katerimi se soočajo umetnice in umetniki, ni povezanih s kulturo, temveč z mobilnostjo, vizumsko politiko, zdravstvom, socialno varnostjo, brezposelnostjo in upokojevanjem, ter, da je izziv za evropsko kulturno politiko oblikovanje dinamičnega kulturnega okolja, ustvarjanje in inovativnost na vseh področjih umetnosti, vendar da je potrebno za to umetnikom zagotoviti socialno varnost, kot jo imajo drugi delavci v Evropski uniji, pri tem pa tudi nujno potrebno umetniško svobodo.
No, pa da vidimo, kako se bo zgodilo. Kot umetnica sem trepetala, da bi imela otroka. Vedno, kljub nenehnemu delu, sem živela slabše, kot večina drževljanov. Vedno pod stresom preživetja. Pa sem se vseeno odločila, da bom imela otroka.
O tem, kako se pripravljajo razpisi, kakšne so vsote pa naslednjič. Samo še eno vprašanje, kaj mislite, da bi kakšen pšolitik šel na pot s svojimi stroški?
